Vsi (sedaj ne več ravno) malčki v novih domovih

Tudi najina mala, prikupna Nyimica je dober mesec nazaj odšla k svoji novi družini, midva pa sva v sočasnem olajšanju, da so vsi najini korenjački dobili odlične domove, in navalom žalosti, ko naju je zapustil še najin zadnji cefizelj, kar malo pozabila na tole stran.

Nubo, Nyima, Naja in Namshi - ne dvomiva, da boste imeli dolga, ljubezni in zabave polna življenja (s pravo dozo čohljanja, rajanja s pasjimi in človeškimi prijatelji in vsaj kančkom otroške navihanosti). Na čase je bilo res naporno, s šestimi psi pod eno streho tudi malce nabasano, a kljub vsem zgodam in nezgodam tako zabavno, da vas bova pogrešala še dolgo. Nubota s svojim zamišljenim in samostojnim raziskovanjem, Namšota s svojim vedno odprtim gobčkom in šibanjem po stanovanju, Najico s svojo neskončno prijaznostjo in lubčkanjem ob vsaki priložnosti ter Nyimico s svojo našpičenostjo, ljubeznijo do igranja in šibanja po prostem.

Njčki najini - rada vas imava.

S tem tale blog počasi zaključujeva. No ... vsaj začasno, ne? Ko imaš enkrat polno hišo takih norčkov, se kljub vsemu delu in uničenim živcem kar nekako ne moreš otresti občutka, da se boš še kdaj lotil takega podviga. Pa tako lepo dišijooooooo. :)

Korajžna Nyima še išče novi domek

Samo še jaz iščem svoj novi dom ...

Nyima
	Najmanjša, a največji srček v leglu. S svojim pogledom in migljajočim ušeski se usede v srce vsakomur, ki jo pogleda. Čeprav je drobižek, je najhitrejša in najbolj gibčna, obenem pa najbolj samostojna. Za dobro papico in pohvalo je tudi odličen učenec, ko se tako odloči, pa ti navdušeno umije obraz in nastavi trebušček za konkretno dozo čohljanja.

Več informacij o meni lahko dobite pri mojem človečnjaku Maši na telefonu 031 689 364, kjer se lahko domenite tudi za obisk mohega trenutnega domeka.

Če želite izvedeti več o mojih dogodivščinah in si ogledati kopico slikic, pa kar pogumno - malce nižje se pričnejo naši avanturistični zapisi. Ni jih malo. :)

Tudi Naja že srečno v novem domu

Tudi Naja, najin mali črni dobrovoljček, je prejšnji teden odšla v nov dom z veliko družino, kjer se je brez kakršnikoli pripomb baje že povsem udomačila kar prvi dan. Srečno Najica, upam in verjamem, da boš s svojim vedno mahljajočim repkom svoji novi družini prinesla vsaj toliko veselja, kot si ga nama vsak dan.

Namshi je odšel v nov dom

Danes je svojo novo srečno družinico našel naš mali smeško Namsho in v okolici Ljubljane že razveseljuje svoje nove lastnike. Hura!

Sedaj dom iščeva samo še midve lepotički ...

2013! Hura!

No, prazniki so minili in s koncem božične in novoletne mrzlice smo spet malce bolj aktivni pri pisanju bloga. Tri male kepice (ki se z dneva v dan spreminjajo v kepe) še vedno iščejo nove domove – ali pa jim je doma tako luštno, da kar nočejo drugam?

                                                 _______________________________

Skoraj en mesec je minilo! En mesec, odkar smo smeli zadnjič pisati, kaj se dogaja z nami! Nekaj smo slišali o razbitih avtomobilih in padajočih skalah, pa o urgencah in ukradenih tablicah ... recimo, da to štejemo pod olajševalne okoliščine in oprostimo tema našima človečnjakoma. Samo tokrat. :)

December smo preživeli naokoli po obiskih – opravljali smo Božičkove dolžnosti in po Sloveniji raznašali darila, srečo in dobro voljo. Rajali smo skupaj z našimi prijatelji – od malih do velikih, s pasjimi in s človeškimi, dobro smo jedli in se veliko crkljali. Le občasno smo bili slabe volje – ko je naprimer iz kuhinje dišalo po dobrotah, nam pa so preprečili vstop. Saj smo hoteli le preveriti, kaj se kuha! In držimo se načela – več nas je, boljše je.

Vsak po svoje smo šarmirali in osvajali vsakega, ki nas je ogovoril.

Najbolj pa smo uživali na sprehodih, ki pa so ponavadi potekali takole:

Ej, ej, mami! Tudi mi gremo zraven!

In upali, da bomo uspeli najti še kakšno zaplano snega – ker saj veste, sneg je ZAKON!

Tekali smo po hribu gor...

... po hribu dol...

... in seveda tudi po ravnem!

  

Baje pa so bili tudi lastniki zadovoljni z našimi sprehodi – ali pa s posledicami sprehoda, ki so se ponavadi končale nekako takole.

In so nas potem lahko našemili in se nam smejali.

Pa nismo zamerili, ker smo bili takrat preveč zmatrani, da bi vedeli, kaj se dogaja. Zdaj, ko je mimo, pa se tudi sami smejimo naši ljubkosti.

Toliko za tokrat, zdaj pa upamo, da se bosta človečnjaka končno malce zresnila in nam večkrat pustila, da vam povemo o naših dogodivščinah. Teh nikoli ne zmanjka. :)