Že pred vikendom smo se končno odpravili k mojim staršem nad Mozirjem, kjer so kužoni v naravi najsrečnejša bitja pod soncem (no, v tem primeru pod oblaki in sredi megle, ups). Tamali so potrebovali natanko 3,27 minute, da so brez strahu raziskali celotno njim dovoljeno območje, potem pa so se začele norčije:
![]() |
| Najprej smo živcirali strička Dailya, ki, ne vem zakaj, histerično beži pred vsemi nami. Čudak. |
Potem smo nadlegovali tetko Yigo in ji poizkušali ukrasti kruhek. Ni bila navdušena, se nam zdi.
![]() |
| Nato smo se zabavali še s sestrično Yalo. Ta nas je bila najbolj vesela. :) |
Na koncu smo se vsi zedinili: tale naš "Grunt" je zakon! Sem nas bojo še peljali teli naši človečnjaki.
Da pa nam ne bi bilo dolgčas tudi v ljubljanski kotlini (ja, od tu baje smo, so nas naučili - smešno ime, kotlina. Haha.), smo šli dan kasneje pogledati še neko mlakužno področje .. Garje? Marje? Barje! Ja, to bo ta pravo.
Najprej smo malo šibali gor in dol - toliko prostoraaaa!
Napadali tetko Yisho in neke čudne izrastke iz tal, ki so se konkretno upirali.
Potem pa smo odkrili ... vodo. Ja, voda je sedaj naš najboljši prijatelj.
![]() |
| Eni so se notri podali prostovoljno ... |
![]() |
| Drugi smo notri popadali, ker smo še malce štorasti. Aaaa, daj me ven, daj me ven! |
In kar naenkrat je svet izgledal brezmejen, potrebno se je bilo dotakniti vsakega kotička, odkriti vsako skrivnost - in to najhitreje, kar se sploh da! Gremooooooooo!
Bejžteeee! Mokra nora tetka Yisha greee!
Temu se baje reče tibetanski krogi sreče, so nas naučili.
Malce smo se še poigrali:
.. nato pa smo se odpravili domov. In če nam je bila voda v hribih in na barju všeč, nam tale v stanovanju sploh ni bila. Spustite nas ven!
![]() |
| Ne morem ven, ne morem ven, ne morem ven, aaaaa! |
![]() |
| No, slej ko prej se je končalo tudi to mučenje in potem smo se samo še družno zbasali na največjo posteljo in zadrnjohali. Tam ene pol ure bosta imela dosti miru, a ne? Mmmm, zzz, zzz, zzz ... |


















































